Sodobne Antigone o spolni zlorabi v današnji družbi
Kolektiv Magdalen Krivopetih, ki je format forumskega gledališča v svoji zadnji predstavi uporabil za raziskovanje prepleta (delovnega) okolja umetniškega ustvarjanja in spolnih zlorab, je Mišo Gams napeljal k reflektiranju družbenega odmeva boja proti spolnim zlorabam, hkrati pa porodil tudi polemični dvom v produkcijo marginaliziranih znotraj gledališča zatiranih.
Predstava z naslovom Vsaka druga eno ujame, ki je ob letošnjem dnevu žena dočakala premiero, temelji na metodi zakonodajnega gledališča, o katerem se je slovensko občinstvo izobrazilo s pomočjo Kulturno-umetniškega društva Transformator, ki že vrsto let pripravlja predstave na temo gledališča zatiranih. Skupnost zatiranih ima znotraj teatra, ki ga je v 60. letih 20. st. stoletja zasnoval pedagog Augusto Boal in ga iz rodne Brazilije razširil v skoraj sto držav po vsem svetu, to moč, da opolnomoči svoje člane, ki kadarkoli lahko vstopijo tudi v politično območje delovanja – ne le skozi t. i. zakonodajno in forumsko gledališče, časopisno gledališče, slikovno gledališče, nevidno gledališče oz. performans, temveč tudi kot sestavni del najrazličnejših javnih razprav in delovanja na področju razreševanja problematike družbeno marginaliziranih skupin in lokalnih skupnosti. Gledališče zatiranih je znano po različnih gledaliških tehnikah, metodah in pristopih, s katerimi premaguje dualistični koncept igralec – gledalec, zatiralec – zatirani in vzpodbuja občinstvo k prepoznavanju vzorcev zatiranja, ozaveščanja ideoloških mehanizmov in v primeru pričujoče predstave tudi ozaveščanja problematike patriarhalnega nasilja in stigmatiziranja žrtev spolnega nasilja. Gre za predstavo, ki v zadnjem delu svojo publiko aktivno vključuje v razpravo na temo predlogov zakonodajni veji oblasti, da bi bilo spolnega nasilja čim manj.
Tako kot se Antigona, ki zavrača patriarhalno vlogo vdane žene in matere, bori za pravico do pokopa svojega brata in za prevlado neomadeževane ljubezni, tako se nastopajoče v predstavi Vsaka druga eno ujame zavzemajo za prepoznavnost in (u)slišanost problemov, ki jih doživljajo kot prekarne delavke v kulturi in obenem kot žrtve spolne zlorabe.
Ne preseneča, da so članice gledališkega kolektiva Magdalene Krivopete, ki preko interaktivnih akcij opozarja na neenakosti na podlagi spola in ima za sabo že dve forumski predstavi podobnega tipa (Ena roza je dovolj in Da, verjamem ti), vzele Antigono za idejno vzornico. Antigona s priseganjem na naravno pravo in primarne moralne vrednote namreč predstavlja sinonim za borbo proti avtoritarnim vladarjem, ki v mladih, “uporniških” in kritičnih ženskah vidijo sila moteč člen, ki v družben red vnaša anarhijo. Tako kot se Antigona, ki zavrača patriarhalno vlogo vdane žene in matere, bori za pravico do pokopa svojega brata in za prevlado neomadeževane ljubezni, tako se nastopajoče v predstavi Vsaka druga eno ujame zavzemajo za prepoznavnost in (u)slišanost problemov, ki jih doživljajo kot prekarne delavke v kulturi in obenem kot žrtve spolne zlorabe. Na odru je namreč šest vsestranskih ustvarjalk s področja uprizoritvenih umetnosti, glasbe, filma, vizualne oz. multimedijskih umetnosti in iz nevladnih organizacij, ki jih na začetku Metka Bahlen Okoli – pevka, igralka, pedagoginja in soustanoviteljica KUD Transformator – predstavi kot tekmovalne kandidatke za miss kulture 2024 ter njihov nastop na rdeči preprogi pospremi z besedami, ki jih izreče Antigona: “Ki ne da sovraži – da ljubi, je na svetu”. Na ta način nam da vedeti, da prihajajo kulturnice k nam v miru in ljubezni, brez želje po konfliktu, na nezavedni ravni pa jih vseeno naprej žene gon po potrjevanju in tekmovanju, ki ga le s težavo krotijo, kar se izkaže v nadaljevanju. V naslednjih minutah namreč spremljamo fotografinjo, ki se poimenuje 24/7, ki neumorno slika dogodke in išče prepoznavnost na družbenih omrežjih, Pridno, ki z vsako skleco potrdi eno izmed svojih kvalitet, Tiho & Milo, ki nemo sedi na stolu in se na koncu le zahvali, Sproščeno, ki menjava listke z vsebinami iz pogodb, na katerih so zapisane izsiljujoče zahteve njenih delodajalcev, odsotno Multipraktično, katere zastopnica prebira njene dosežke, in Ubogljivo, ki jo njen menedžer hvali kot vzor prekarne gledališke delavke, ki se je odrekla tako menstruaciji kot tudi bolniški, dopustu in potnim stroškom, da bi zadovoljila svojega trenutnega “gospodarja”.
Vse skupaj torej že na začetku ironično nakazuje na prostituiranje prekarnih delavk v kulturi, ki so prisiljene nenehno razkazovati svoja znanja in veščine ter sodelovati v bizarnem tekmovalnem cirkusu, da bi čim dlje obdržale pogodbo, projekt in začasnega delodajalca. K primernemu vzdušju pripomore scenografija, ki je zastavljena tako, da občinstvo sedi v dveh vrstah, ki sta tik ob rdeči preprogi, in nakazuje na to, da se bodo misice elegantno sprehodile po modni pisti, čeprav so te preveč zaposlene s postavljanjem raznih stativov, hitrostnimi preizkusi ter najrazličnejšimi strahovi in travmami, ki jih ovirajo pri tem, da bi se lahkotno sprehodile po preprogi. Med slednjimi prevladuje travma zaradi doživetja spolne zlorabe, kar se precej hitro izkaže v nadaljevanju predstave, ko je občinstvo pozvano v zaodrje nekdaj plesne dvorane Jenko na Miklošičevi, kjer je sicer garderoba oz. skladiščni prostor za delavce Kinoteke.
V izogib drenjanju na ozkem hodniku, ki je v zaodrju, nas moderatorka razdeli na dva dela – ena skupina se odpravi za njo v “backstage”, druga skupina pa se do istega prostora prebije skozi ločen vhod, da se publika bolj kot ne enakomerno porazdeli po podolgovatem prehodu, v katerem se že nahajajo prej omenjene misice, obdane z rdečo svetlobo in mistično meglo, ki nekoliko spominja na vzdušje v nizozemski rdeči četrti. Vsaka izmed njih zavzame specifičen kotiček hodnika, kopalnice in garderobe in tam izpoveduje svojo izkušnjo spolne zlorabe bodisi v telefon bodisi skrčena v položaj zarodka. Nekatere govorijo precej po tiho z vmesnimi glasnejšimi vzkliki, spet druge glasno govorijo o vsiljivem grabljenju za mednožje, tretje spontano in pristno zajokajo … V tem sklopu predstave mora biti obiskovalec fizično zelo blizu igralkam, da jih sploh lahko sliši (skorajda se mora z ušesom dotikati njihovih ust in tako po sili razmer še sam prispevati k “spolni zlorabi”), ter biti maksimalno skoncentriran na posamezne izpovedi, če želi ujeti podrobnosti vsake osebne zgodbe, obenem pa se ne more znebiti občutka, da veliko zamuja, ker ne more istočasno slediti ostalim igralkam. Za nameček so nekatere igralke postavljene preblizu druga drugi, zato se njihovi govori prepletajo in na ta način izgubljajo moč in prepričljivost. Nedvomno ureditev scenografije v zaodrju predstavlja precejšen logističen zalogaj, a morda bi se dalo z ustrezno dramaturgijo rešiti zadevo tako, da bi nekaj časa govorila ena, potem bi nadaljevala druga in tako naprej, da ne bi prišlo do prepletanja glasov, saj ta bistveno prispeva k upadu gledalčeve pozornosti oziroma k raztresenosti njegovega fokusa.
Čeprav je bilo med občinstvom zaznati le dva moška predstavnika, sta se še ta dva začela čudno obnašati in se v velikem loku izogibati predstavnic ženskega spola, da jih ne bi katera slučajno obdolžila spolne zlorabe.
Čeprav je bilo med občinstvom zaznati le dva moška predstavnika, sta se še ta dva začela čudno obnašati in se v velikem loku izogibati predstavnic ženskega spola, da jih ne bi katera slučajno obdolžila spolne zlorabe. Nazorni opisi spolnih prekrškov na fakultetah in umetniških akademijah so se prepletali z izkušnjo spolnega nasilja v nočnih klubih in na Metelkovi, včasih skozi povzemanje dialoga med vpletenimi, večinoma pa v podobi žrtvinega monologa. Nastopajoče so na ta način razkrile celo paleto globoko zakoreninjenih vzorcev patriarhalnega nasilja, jeze, sramu, strahu, družbene izolacije in stigme. Pogrešali smo pripadnike moškega spola, ki bi o spolni zlorabi spregovorili z vidika svoje izkušnje, saj tako na področju kulture kot tudi na drugih poklicnih področjih obstaja skupina takih, ki se tretirajo za žrtve plenilskih (na)gonov ženske, ki pa je znotraj pričujoče predstave prikazana zgolj kot žrtev moške sle. Nasploh v domačem prostoru pogrešamo javno razpravo o vprašanju enakopravnosti med spoloma tudi s perspektive subtilnih oblik nasilja, med katere štejemo tako psihološko nasilje kot tudi cel spekter seksualnih deliktov.
Po približno 20 minutah poslušanja osebnih izpovedi nas je zvok bobna skupaj z nagovorom nastopajočih pripeljal nazaj v dvorano, v kateri se je medtem ob rdeči preprogi nabralo veliko časopisnega papirja, ki so ga v revolucionarke preobražene misice jezno potiskale pod njo, s tem pa odločno nakazale, da se njihovih življenj – za razliko od pristranskih medijskih poročil o nasilju – ne da pomesti pod preprogo. Nato so jo s skupnimi močmi dvignile v zrak in ob predvajanju radijskih poročil o Igorju Pribacu, Matjažu Tribušonu, Dušanu Smodeju in ostalih medijsko izpostavljenih “spolnih plenilcih” večkrat z njo zamahnile, da je zaplapolala kot kakšna veličastna proletarska zastava, pri tem pa so dekleta zapela revolucionarna gesla in prisrčno pesem o tem, da ni razloga, da se žrtve za karkoli počutijo krive. Na tem mestu se je formalni del predstave končal in prešel v neformalnega, ki bazira na principu zakonodajnega gledališča zatiranih.
V tretjem delu predstave je prišel do izraza njen interaktivni, forumski značaj, po katerem slovi zakonodajno gledališče, ki v obliki glasovanja publike odpira javno razpravo na temo kočljivih in problematičnih družbenih vprašanj in izzivov, rezultate in pobude pa pošlje političnim odločevalcem, da o njih vzpostavijo parlamentarno debato, iz katere se tu in tam izcimi tudi kaka pobuda za referendum. Gledalci smo že na začetku predstave na vsakem sedežu prejeli po štiri raznobarvne listke oz. kartončke – na belega smo v sklepnem delu napisali predloge za zakonodajni organ, ki naj bi pripomogli k zmanjšanju spolnega nasilja, medtem ko smo rdečega, rumenega in zelenega izkoristili po pavzi, ko je prišlo na vrsto glasovanje na temo izbranih predlogov.
Ker so zaradi raznolike publike predlogi vsakokrat drugačni, naj izpostavim le pobude, ki so se izkristalizirale na tokratni predstavi – med njimi je izstopal predlog o osveščanju mladih o nevarnosti spolne zlorabe v osnovnih šolah, kot tudi v srednjih šolah in na univerzah, kar je s prevlado zelenih kartonov potrdila večina prisotnih (z izjemo dveh rumenih, nevtralnih mnenj, ki sta opozorili na to, da bi morali dati poudarek temu, kdo in na kak način bi o kočljivi temi osveščal mlade). V nadaljevanju je dozorel tudi predlog o tem, da bi morali sklep o preprečevanju spolnega nasilja uvesti tudi v statute vseh pomembnih organizacij in podjetij, s čimer se je načeloma strinjalo celotno občinstvo kljub pomisleku, da je tovrstna “varovalka” v marsikaterem statutu že prisotna, čeprav nanjo zaposleni v praksi niso pozorni. Ker gre za spolzek teren subjektivne interpretacije o tem, kaj spolni prekršek sploh je – za nekoga je to že izrek vulgarne šale ob neprimernem času, spogledovanje ali slučajni dotik –, je zelo težko zaposlenim določiti, kdaj gre za spolno zlorabo in kdaj le za projekcijo lastne domišljije. Nato se je glasovalo o predlogu, da bi se uvedel register spolnih prestopnikov z javnim predočenjem imen in priimkov obsojenih kriminalcev. Ta predlog je požel največ neodobravanja, čeprav je približno tretjina prisotnih dvignila zeleni kartonček, ostali dve pa rdečega in rumenega z opombo, da gre pri predlogu za oponašanje ameriške zakonodaje, ki od obsojenih spolnih prestopnikov zahteva, da se v svoji soseščini predstavijo kot nekdanji kaznjenci, ki so za svoj prekršek odslužili kazen. Pojavila pa se je tudi upravičena dilema, da bi lahko javna razgrnitev prestopnikov med Slovenci požela val osebnega obračunavanja, saj ima veliko ljudi doma orožje, poleg tega pa nikoli ne moremo zagotovo vedeti, ali ni pravnomočno obsojen spolni predator v resnici nedolžen. Na koncu se je omenjalo tudi predlog o krajšanju mandata predstojnikov najrazličnejših organizacij in fakultet, pri čemer se je pojavilo kar nekaj pomislekov o tem, da hitrejša menjava predstojnikov in učiteljev ne prinaša tudi večjega miru in stabilnosti, temveč le še dodatno priložnost, da se morebitni spolni plenilci hitreje menjavajo, da vsak izmed njih pride vsaj malo na vrsto. Pri tem pa je treba izraziti pomislek o tem, ali smo res pripravljeni iti tako daleč, da vse avtoritete že a priori obravnavamo kot spolne predatorje, dokler se ne izkažejo za zaupanja vredne, ali pa smo kot družba dosegli zrelost, da se podamo v smer konstruktivnega povezovanja in sprotnega reševanja konkretnih primerov, ne da bi že vnaprej posploševali in nagovarjali lastne strahove. Kakorkoli že, zakonodajno glasovanje je pokazalo, da ni enostavnih, učinkovitih in enoznačnih rešitev za problematiko spolnih napadov na najrazličnejših področjih slovenske družbe (in to ne zgolj na področju kulture in šolstva) in da je potrebna dolgoročna javna razprava, ki bi sproti razrešila vse pomisleke in dileme. Predvsem pa je treba razmejiti teorijo od prakse, nagovoriti lastne projekcije in strahove ter obravnavati vsak spolni prekršek posebej, ne da bi se pri tem zatekli k linčanju in medijskemu pranju umazanega perila.
Čeprav je prvi del predstave, v katerem je potekal izbor za miss kulture 2024, šel v smeri naslavljanja težav, s katerimi se soočajo prekarne delavke v kulturi in smo gledalci že mislili, da so raznobarvni kartončki namenjeni glasovanju za najbolj prepričljivo naslavljanje razmer na tem področju (pa tudi predlogom za njihovo izboljšavo), se je v drugem delu te iste delavke v kulturi izenačilo s spolnimi žrtvami, kar pa je nedvomno preveliko viktimiziranje in posploševanje. Če so v prvem delu predstave prekarne delavke (sicer s pomočjo ironije) same kazale interes za to, da so se pripravljene intelektualno prostituirati v zameno za simboličen honorar in podaljšano pogodbo, naj se potemtakem ne čudijo, da se vrtinec zlorab slej ko prej manifestira tudi v podobi spolne zlorabe. Če si kot prekarna delavka v kulturi ne moreš privoščiti reči odločen “Ne!” neskončnemu nižanju honorarjev in zahtevi delodajalca po odrekanju intelektualnih in bioloških potreb, kako boš lahko rekla “Ne!”, ko se bo prestopila meja na področju zaščite lastnega telesa in spolne integritete?
Vprašati se je treba, ali gledališča zatiranih morda ne žene naprej gon po opolnomočenju zatiranih do te mere, da kot stranski produkt ustvarja vedno nove marginalizirane skupine (v tem primeru bi vanjo lahko uvrstili tudi spolne predatorje, ki so izpostavljeni medijskemu linču, še preden se jim na sodišču dokaže krivda), na katerih lahko v nedogled dela?
Zadnja leta so številna znana svetovna podjetja šla v ekstrem, ko so na delovnem mestu omejila spogledovanje – pri Netflixu npr. je očesni stik med dvema sodelavcema omejen na pet sekund, kar traja več, že šteje za spolno zlorabo. Delavci lahko zaprosijo za telefonsko številko sodelavca le delodajalca, če mu prej temeljito in argumentirano razložijo, zakaj jo potrebujejo. Zaposleni na slovenskih akademijah in fakultetah se bojijo oditi s študenti na kavo, da jih ti ne bi kasneje tožili za spolno zlorabo. Ali res potrebujemo tako eksplicitno določanje družbeno sprejemljivih mej in formaliziranja narave odnosov v vseh plasteh družbe? Sproščenega odnosa med spoloma ni več, še več, tudi biološki spol sam je z vseh strani na udaru in z njim tudi sam koncept spolne zlorabe … Vprašati se je treba, ali gledališča zatiranih morda ne žene naprej gon po opolnomočenju zatiranih do te mere, da kot stranski produkt ustvarja vedno nove marginalizirane skupine (v tem primeru bi vanjo lahko uvrstili tudi spolne predatorje, ki so izpostavljeni medijskemu linču, še preden se jim na sodišču dokaže krivda), na katerih lahko v nedogled dela? Ali je potemtakem opolnomočenje in katarza teh zatiranih skupin možna, če ni povsem jasno, kdaj pride posamezna skupina zatiranih do svojega zadoščenja in do nekega realnega družbenega konsenza, ki omogoči funkcioniranje v vseh življenjskih okoliščinah tako “zatiralcem” kot “zatiranim”? Zato bi bilo zanimivo omenjeno predstavo “pretopiti” v slikovno in nevidno gledališče ter skozi vsakdanjo situacijo na javnem prevozu, v javni ustanovi ali na ulici ustvariti celo paleto konkretnih rešitev, ki bi pripomogle k opolnomočenju žrtev spolne zlorabe v družbi. Zakonodajno gledališče lahko pomaga pri sprejemanju družbenih smernic in poda pobudo za nove zakone, a če bodo ti v praksi neživljenjski, jih bo – kljub sprejetju nove zakonodaje – redko kdo apliciral v vsakdanje življenje.
Kljub temu da bi z dramaturškega vidika predstava Vsaka druga eno ujame potrebovala dodelavo pretočnosti med posameznimi segmenti in logistične popravke v zaodrju, pa velja pohvaliti sam proces dela na travmah, saj se iz nastopa Ane Lorger, Urše Rahne, Mace Svete, Maše Šebek, Rine Pleteršek, Nike Manevski, Leže Ležernik in Metke Bahlen Okoli vidi, da je za njimi veliko dela na lastnih izkušnjah in krepitvi medsebojnih odnosov, ki je pripeljalo do ozaveščanja nezavednih vsebin in do transformacije iz patosa žrtve v drzno Antigono, ki je ni strah povedati predstavnikom elit v obraz, da so zakoni na tem svetu tudi zato, da se kršijo, ne le sprejemajo …
Miša Gams
je mag. antropologije vsakdanjega življenja, ki se zadnjih 20 let ukvarja s pisanjem knjižnih recenzij. V zadnjem času se preizkuša tudi v pisanju gledaliških recenzij. Izdala je štiri pesniške zbirke in eno pravljico za otroke.
Vsaka druga eno ujame
Magdalene Krivopete: Ana Lorger, Urša Rahne, Maca Svete, Maša Šebek, Rina Pleteršek, Nika Manevski, Leža Ležernik in Metka Bahlen Okoli
Tehnična podpora (oblikovalka luči): Veronika Hana Grubič
Produkcija: Kulturno umetniško društvo Transformator
Soorganizacija: Pionirski teater, Društvo ŠKUC