Dvojnosti umetelne pris(o)tnosti
V refleksiji na predstvo Hiša Dom Katje Legin Maša Radi Buh manj pozornosti nameni konkretizaciji posameznih trenutkov, ampak se raje poglobi v razmišljanje o razmerju med teatralnim, performativnim in gibalnim. Tako v uprizoritvenem jeziku kot v prisotnosti Legin besedilo prepozna (so)bivanje v dvojnostih, ki pa nikakor ne popreproščajo, marveč odsevajo kompleksnost materinskega in drugega skrbstvenega dela v navezavi na sodobno žensko.
Kar je postalo zanimivo retrospektivno, pravzaprav med pisanjem tega teksta in pod vplivom vtisov njenega najnovejšega dela Hiša Dom, je moč vizualnosti pri prenašanju sporočila o klavstrofobiji pričakovanj gospodinjskega dela, skrbi in drugih parametrov, ki so takrat (in še danes) urejali intimna življenja žensk (srednjega razreda, v večini belk).
V predstavi Oh, kako zelo običajno so se dramaturško dopolnjevale tri etude, ki so skozi atmosferske prelome, vezane na tri različne odrske poetike, naslavljale družinsko življenje oziroma vlogo ženske v njem. V spominu ostaja predvsem podobnost, figuralika ali motiv dveh žensk, ki ju odsotnost žive prisotnosti in trajanja (ki se odvija ob gledanju predstave) spremeni v dva pola iste (ne)sreče v patriarhat ujete družinske dinamike. Če je bila Bojana Robinson ujeta v apatičnost tišine, premorov in neizhodnega trajanja, je bil energetičen kuharsko-plesni prizor s ‘statiranjem’ paradižnikov v izvedbi Katje Legin agresiven prav kontrastu, v svoji skoreografirani in umetelni sliki približka ameriške gospodinje iz 50. let (nikakor pa ni bil niti ni želel biti popolno utelešenje le-te). Kar je postalo zanimivo retrospektivno, pravzaprav med pisanjem tega teksta in pod vplivom vtisov njenega najnovejšega dela Hiša Dom, je moč vizualnosti pri prenašanju sporočila o klavstrofobiji pričakovanj gospodinjskega dela, skrbi in drugih parametrov, ki so takrat (in še danes) urejali intimna življenja žensk (srednjega razreda, v večini belk). Kot da so objekti pravzaprav oprijemljiv opomin zatiranja, skristaliziran v kombinacijo nekaj potez in barvnih palet. No, angleščina ne uporablja zaman fraze cookie cutter lifestyle.
Zakaj oziroma kako je Hiša Dom retrogradno sprožila to podobo? Ker se je nit prej izpostavljenega prizora izvila iz klobčiča izvirne predstave, se pojavila v kratkem solističnem delu Katje Legin znotraj mozaične uprizoritve Na delo! in se (za zdaj?) zaključila v miniaturnem gledališču Ustvarjalnega centra Krušče. Prav fascinantno je opazovati prostorsko transplantacijo izčiščenega pristopa iz postmodernih prizorišč Kina Šiška in Stare mestne elektrarne v samo sredico intimnega in poljavnega, življenja in dela, saj je vhod na mikro oder neposredno iz hišne kuhinje. Na nekaj kvadratnih metrih se strneta dva svetova, ki pa z različnih geografskih perspektiv in kontekstov v analizo vzameta tematiko, ki preči časovno perspektivo, dandanes pa s pojavom t. i. tradwives na socialnih omrežjih opozarja, da vprašanje (neplačanega) domačega dela in navezava ženske na dom nikoli ni bila zares rešena – in četudi je morda na formalni ravni v ostalinah socializma poskrbljeno nekoliko bolje kot na zahodu, dileme na intimni ravni nikakor niso izginile.
Vračajoč se prav na omenjeni zahod, Katja Legin v liku (zdolgočasene) ameriške gospodinje v lokalno, celo ruralno okolje slovenskega podeželja teleportira celovit estetski in vizualni imidž, v katerega je na nek način že a priori vpeta svojevrstna koreografija, ki izvira iz obsežnega opusa medijskih podob. Vezana je tako na izvajanje določenih hišnih opravil kot tudi na takratno družbeno osnovano definicijo ženske lepote in ‘primernosti’, iz katere se je med drugim razvila tudi podoba oziroma ideja za lutko Barbie. Legin sebe v nekaj zadnjih delih, ki smo jih imele priložnost ujeti, vedno znova umešča v okvir fiktivnega, specifično v njegovo izčiščenost na presečišču z nerealnim in nerealističnim, a ne tako, da bi zares zaigrala ali pa odigrala posamezne izseke literarnih del, ki so ji v navdih, ampak vanje vstopa kot tujka, ki jih naseljuje, da bi skoznje premišljevala o sebi in o svoji umeščenosti. V kolažu vinjet iz večinsko ameriških kratkih in drugih literarnih del je v fokusu idilično primestno življenje domače gospodinje srednjega belega razreda, ki postane v predstavi Hiša Dom opresiven vizualni kontekst, saj je že tako majhen oder popolnoma z(a)grajen v prostor, ki je lahko bodisi kletni večnamenski prostor s štedilnikom in pralnim strojem bodisi destilacija kuhinje, kopalnice in pralnice v enem (pod koncept prostora sta podpisana Branko Hojnik in Tomi Janežič).
Opulentnost znakov pa rekvizitov in glasbe, vse skupaj je tako zelo obloženo in umetelno, da je že pocukrano, a prav ta preveč, preveč materialnega in umetnega, sproži konflikt s performerkino prezenco, da se v njem razkriva ne le splošni družbeni konflikt oziroma opresiven režim patriarhata, ampak tudi njeno specifično telo s specifično zgodbo
Distanco do tematske podstati uprizoritev ustvarja s postopkom hiperumetelnosti; zgradi si močan avdiovizualen okvir, ki vnaša znake domačega gospodinjskega življenja skozi skorajda filmske montaže, v katerih je odrsko dogajanje podkrepljeno s plejlisto pop songov iz prejšnjega tisočletja, s katerimi se podčrta kombinacija melanholije in osladnosti. V reprezentaciji navidezne popolnosti se tu razpre niša osebne nesreče, ki sicer v filmskih klasikah pogosto vodi k dejanju nasilnega upora, kar se zgodi prav na začetku predstave Hiša dom, ko je pred nami s pomočjo radijskega glasu Anje Novak dekonstruiran prizor streljanja s pištolo, kar da slutiti, da se bo tudi odrski mehurček v nekem trenutku razblinil. Opulentnost znakov pa rekvizitov in glasbe, vse skupaj je tako zelo obloženo in umetelno, da je že pocukrano, a prav ta preveč, preveč materialnega in umetnega, sproži konflikt s performerkino prezenco, da se v njem razkriva ne le splošni družbeni konflikt oziroma opresiven režim patriarhata, ampak tudi njeno specifično telo s specifično zgodbo – ta je podana skozi (notranje) monologe v offu. V performativni kvaliteti Legin združuje registre naveličanosti in utrujenosti, ki so sprva omejeni na odsoten pogled in lagodne, upočasnjene geste ter ‘vsakdanje’ akcije, nato pa občutki preplavijo celotno telo, katerega gib je ovit v nestabilnost. Nenehno visi iz ravnotežja, ne, bolj se zdi, da ravnotežja nikoli ne ujame, kot da se je izmučenost naselila tudi v obvladovanje fizične stabilnosti, hkrati pa to proizvaja tudi svojevrstno mehkobo v kontrastu do trdote s predmeti in objekti, ravnimi linijami pohištva in stopnic nasičenega prostora. Tudi okončine nočejo zares slediti oziroma sodelovati, uhajajo v opotekanju, iztegovanju in opletanju, pri tem je druga ključna ‘deformacija’ postave torzo, ki se zvija in kroži, da se zdi, da ji vse skupaj uhaja izpod nadzora.
V kvaliteti izvedbe koreografije, a tudi širše se porajajo zanimive dvojnosti. V izgubi kontrole je namreč ves čas prisotna igrivost, izhajajoča iz tendence k dramatičnosti, ki seveda leži v preostali mizansceni, a tudi v mimiki in gestikulaciji performerke – s čimer še dodatno potencira prisotnost umetnega –, vse skupaj pa privede do skorajda satirične atmosfere. Ta občutek se naseli v gib, po eni strani je povezan z že omenjenim neobvladovanjem ravnotežja in okončin, pa tudi z odnosom do izvedenih fraz, pri čemer telo marsikdaj proizvede občutek ločenosti od dogajanja, kot da se Katja poigrava ali pa preigrava različne (koreografske) situacije. Gre za težko opisljivo in ulovljivo specifičnost, ki je povezana s Katjino performersko prezenco nasploh, a jo sama prepoznavam tudi kot umetniški interes. Prelije se tudi v zvočne elemente predstave, ko nam avtorica v notranjem monološkem tekstu razkriva ambivalentnost in napor, ki je že avtomatsko prisoten pri starševstvu, a tu lokaliziran na osebne okoliščine pogostih odsotnosti njenega partnerja in odzivov oziroma stisk njunih otrok. Dvojnosti pa v tem segmentu raziskuje tudi z vpeljevanjem svoje mame, da jo lahko naenkrat uzremo kot starša in otroka ter kot ustvarjalko in mamo1 Materinstvo na odru je po eni strani pri nas na neodvisni sceni že bilo tematizirano: Barbara Krajnc Avdić, Nika Bezeljak, Teja Reba – zagotovo na drugačen način zaposluje samozaposlene ustvarjalke kot pa režiserke v gledališčih, kjer je mati še vedno pogosto zvedena na lik, ki sicer morda prevprašuje svojo pozicijo v družbi skladno s spremembami, a redko poseže po podobi feministično zelo osveščene ženske, ki se vseeno sooča z dilemami spolne delitve vlog, združevanja dela in materinstva ipd. .
A nikakor ne gre tu za zasilno rešitev oziroma za iskanje zatočišča v reprezentacijskih modelih, ki so gledalcu zaradi svoje bogate znakovnosti dostopnejši ali prej razumljivi; ne, ravno nasprotno, zdi se, da ji umetelnost teatralnega oziroma filmskega daje svobodo za raziskovanje oziroma osmišljanje gibalne prakse in interesov ter da vzpostavi vizualni in ne nazadnje tudi afektivni kontrast, ki najuspešneje sproducira problem, problem, ki se pretvori v koreografski jezik.
Katjin trenutni koreografski interes oziroma jezik v predstavi Hiša Dom iz prejšnjih pojavnosti se je transformiral tako, da je tokrat izluščil in strnil določene interese, ki smo jih lahko zaznali že tam, saj se je izrazito naslonila na performativnost in mizansceno, ki je blizu gledališkim umetnostim. A nikakor ne gre tu za zasilno rešitev oziroma za iskanje zatočišča v reprezentacijskih modelih, ki so gledalcu zaradi svoje bogate znakovnosti dostopnejši ali prej razumljivi; ne, ravno nasprotno, zdi se, da ji umetelnost teatralnega oziroma filmskega daje svobodo za raziskovanje oziroma osmišljanje gibalne prakse in interesov ter da vzpostavi vizualni in ne nazadnje tudi afektivni kontrast, ki najuspešneje sproducira problem, problem, ki se pretvori v koreografski jezik. Predstavo Hiša Dom na koncu odlikuje to, da nas Katja z njo spusti blizu, a ne le blizu v svojo intimo, to je praksa, ki uprizoritvenim umetnostim ni tuja, mnogokrat je celo varno orodje za produkcijo vsebine in materiala. Katja nas spusti blizu, ker z nami deli svojo nevednost, nesigurnost, ker se ne zdi, da na koncu predstave vsa ta vprašanje dobijo odgovore ali da lahko Katja potegne jasne in olajšujoče zaključke, ki bi jo razbremenili bremen. Ne nazadnje po koncu predstave skozi vrata zapustimo teater in se znajdemo v kuhinji/jedilnici družinske hiše, od zgoraj prihitijo otroci in konec dogodka požre življenje te hiše, ki je življenje, ki preči meje dela in doma.
MAŠA RADI BUH
je samozaposlena delavka v kulturi, ki trenutno deluje kot urednica, dramaturginja, selektorica in kritičarka.
Hiša Dom
Izvedba: Katja Legin in gosti
Koncept prostora: Branko Hojnik, Tomi Janežič
Scenografija: Branko Hojnik
Kostumografija: Marina Sremac
Oblikovanje zvoka: Tomaž Grom
Sodelavka v delu procesa: Kaja Lorenci
Umetniško svetovanje: Tomi Janežič
Produkcija: Studio za raziskavo umetnosti igre
Partnerji: Društvo Studio za raziskavo umetnosti igre (UC Krušče), Bunker, Nagib Maribor
Izvršna producentka: Petra Hazabent