Tehnospomin predstave
Kako pisati o uprizoritvi, ki se vpenja v opus, ki ga nisi videl, a si o njem nekaj malega slišal, kako pisati o spominu (spominjanja) in kako pisati o uprizoritvi, ki je skozi (tehno)burlesko že presegla formo predstave, a se vrača k njej. O vsem tem v svojem tekstu, ki se nanaša na Tatovi podob predstavljajo: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli, premišljuje Nik Žnidaršič.
Vrstijo se principi, vrstijo se plesne zvrsti, v notranji logiki, ki jo lahko čutim, ne morem pa je razumsko razpoznati.
Priznati moram – in verjetno je to za to besedilo nujno –, da onkraj tehnoburleske Tatovi podob kolektiva Feminalz ne poznam, prejšnjih dveh »solo« projektov članic nisem gledal, sem pa o njiju »nekaj malega slišal«. Podobno ne poznam celotnega opusa Maje Delak, mame Feminalza, avtorice koncepta, režije in koreografije predstave, ki se po njej tudi imenuje. Predstave torej nikamor ne vpenjam, ne gledam je kontekstualno, temveč hermetično, kot zaključen izdelek, ki si kontekst vzpostavlja sam. Hkrati se zavedam – oziroma sem to med predstavo začutil zaradi raznorodnosti prvega dela, kasneje pa so mi tako še povedali (»nekaj malega sem slišal«) nekateri, ki delo Delak poznajo bolje –, da je predstava izrazito kontekstualna, citatna onkraj filma in osebe v filmu, da se uprizoritveno nanaša na nekaj, kar meni ostaja nevid(e)no. Vrstijo se principi, vrstijo se plesne zvrsti, v notranji logiki, ki jo lahko čutim, ne morem pa je razumsko razpoznati.
Pozicija, s katere pišem: namerno pišem o predstavi, ki sem jo videl pred pol leta (v vmesnem času bi si lahko ogledal eno od ponovitev), torej sem jo v mnogih ozirih pozabil, ostajajo delni obrisi in spomin prvotne reakcije na predstavo. Blaž Lukan do neke mere podoben termin tretje predstave vzpostavi v svoji istoimenski knjigi (lani je izšla pri založbi MGL), definira jo kot: »nujno in logično nadaljevanje, nadaljevanje prve predstave (ali njene izvirne postavitve, v kateri se zrcalijo avtorske intence ustvarjalcev), druge predstave (ki jo vidi ‘običajni’ gledalec in jo do neke mere reflektira), vse do te, zadnje, ki je njun ‘seštevek’, več, ‘podaljšek’, in še več, njen avtohtoni naslednik.« (11) Tretja predstava, sploh pa besedilo o njej, je s prvo predstavo paralelno, poteka ob njej (in ne nujno o njej) – tu si še naprej sposojam Lukana – s pisanjem pa »pisec participira v to skupnost s svojo lastno osamljenostjo, vanjo sicer zanese svoj prepoznavni glas, vendar v njo aktivno ne poseže, ostane zaprt v svoje osamljeno individualno telo.« (122)
Ostajajo mi predvsem materialnosti, prebliski podob videnega – kot da bi se predstava v moj spomin odtisnila predvsem vizualno (v afektivnem smislu je name delovala podobno kot Tatovi podob).
Tako ne poskušam pisati o prizorih, sosledju, humornosti, izdelanosti (itd., itd.) same predstave, temveč iščem način artikulacije spomina na predstavo, ki sem jo videl. Še rahla opomba o naravi spominjanja gledališča (ki je mišljena bolj kot izhodišče za neko prihodnjo debato ali prispevek): moč spomina, torej število detajlov, ki mi ostajajo v glavi po predstavi, ko je že zares vstopila v dolgoročni spomin, ni povezana s kvaliteto predstave, ne v dobrem ne v slabem smislu – prej gre za čuden spoj dejavnikov, zaradi katerih nekateri prizori, replike, igralke_ci, nastopajoče_i ostajajo dlje od ostalih. Ostajajo mi predvsem materialnosti, prebliski podob videnega – kot da bi se predstava v moj spomin odtisnila predvsem vizualno (v afektivnem smislu je name delovala podobno kot Tatovi podob). Ostaja Mad Jakale, ki napoveduje ostale nastopajoče, ki se gole pripeljejo (s skiroji, kotalkami, vozički) na oder, ostajajo baletni copati na televiziji, ostajajo kostumi in kostumi in kostumi, ostajajo zavese, zavese zlate, zavese srebrne, ostaja prizor smrtonosnega twerkanja, ostajajo ustreljene ovčke … Ostaja film, ki ga opisujejo, ostaja skok skozi okno, ostaja in ostaja in ostaja …
Pozicija, v katero se postavljam, je enaka poziciji predstave: spominja se nečesa nevidenega, nečesa opisanega, obrisanega, kot roke na listu papirju, ki to je, a ne zares; je le podoba. Podobno je meni ostal le še obris, neumeščeni utrinki, iz katerih zdaj sestavljam sliko, ki je drugačna od resnične podobe, ki jo poskušam zase rekonstruirati in potem o njej pisati. Posledično tako ne pišem o predstavi sami, temveč o tej rekonstruirani sliki, spominjam se svojega razmišljanja o predstavi (spominjam se torej tretje predstave) in ne predstave same.
Predstavo so Tatovi že presegli, od nje so bolj telesni in koreografski, bolj odločno usmerjeni v estetsko, radoživo kvir telo, meje predstave presegajo, preplavljajo jih in sčasoma zakrijejo.
Zdi se, kot da so s predstavo Tatovi stopili nazaj v okvir, iz katerega so že izstopili. Ali drugače: zaprli so se v formo, ki so jo prej zavrnili. V formo predstave (ležeče besedilo uporabljam zaradi lažjega razločevanja med konceptom ali terminom predstava in dotično predstavo), ki pa ima neke zakonitosti, pravila, ki bi jim morale_i potem vsaj do neke mere slediti. Predstavo so Tatovi že presegli, od nje so bolj telesni in koreografski, bolj odločno usmerjeni v estetsko, radoživo kvir telo, meje predstave presegajo, preplavljajo jih in sčasoma zakrijejo. Če poenostavim in sprejmem ohlapno ter začasno definicijo za razlikovanje med predstavo in tehnoburlesko: predstava naj bi po konvencionalnih definicijah zahtevala določeno usmerjenost, razvijanje misli in izdelanost ideje (koncepta, vizualne podobe, v nečem je torej enotna, strelja v eno tarčo), ki jih tu ne najdemo. Nekako beži, kot se poskušajo filma, ki ga niso videli, spomniti nastopajoči – se ga res poskušajo ali samo uprizarjajo poskušanje spominjanja 1 Uprizarjanje poskušanja spominjanja in uprizarjanje spominjanja ločim glede na to, kaj je glavna akcija v prizoru/predstavi – pri dotični predstavi gre za uprizarjanje fragmentov že preteklega spominjanja (torej poskušanje spominjanja) in ne za poskušanje spominjanja kot takega ? Kaj je ta spomin? Marija Stepanova, mojstrica pisanja o spominu, ki je bila pred kratkim v Ljubljani v sklopu festivala Fabula, ga v knjigi Spomin spomina med drugim označi za nesestavljivega, površnega, včasih izmišljenega, po dejanju prisotno potrebo po iskanju pomena, kjer ga morda ni bilo, a vendar lahko fragmente sestavljamo v mreže, v katerih se odkrivajo povezave, ki jih morda prej nismo poznali ali pa sploh niso obstajale.
Ostaja Mad Jakale, ki sedi za mizo z listi papirja in verbalno napada svet, ostajajo bleščeča tla, na katera ne smemo stopiti, ostajajo fluorescentno rumene (mogoče zelene?) lasulje, ostaja napihljivi možiček, ostajajo telesa, ki se nočejo odlepiti, ko se premikajo po klančini, ostaja fleksanje v fitnesu … Ostaja in ostaja in ostaja …
Tako tudi predstava nekje na polovici odstopi od na začetku zastavljene forme predstave in zdrsne v (tehno)burlesko: v serijo prizorov, ki se na nevideni film v resnici ne navezujejo več, temveč gre za razporeditev, ki sledi ritmu predstave, pomen pa prizori vzpostavljajo ločeno. Ne nadgrajujejo se, ne prelivajo, ni misli, ki bi se razvijala, ali pa je preširoka, da bi o njej lahko govorili onkraj kritičnega prikazovanja stanj sveta, temveč se prizori le vrstijo, nizajo. Vse to je manj samo v okviru predstave, ne pa v okviru (tehno)burleske. Podobno tudi Mad Jakale nekako izgine, včasih dobesedno, včasih zgolj s spojitvijo z maso nastopajočih. Delak se je drugače od ostalih »solo« projektov kolektiva odločila, da v predstavo povabi večje število članov kolektiva: ko jih predstavi, si še nekajkrat vzame prostor zase, drugače pa ga odstopi njim ali pa se vrže mednje, da so lahko na odru skupaj in med njimi ni hierarhičnih razlik. Njena odsotnost niti ni opazna, ker nič ne »manjka«, ničesar ni »premalo«, Feminalz nadaljujejo v svojem klasičnem vrtoglavem tempu, le na neki točki ugotoviš, da osebe, ki naj bi igrala nekakšno glavno vlogo, v resnici ni več.
V tem se odpira prostor razmišljanja o tem, kako predstave (in burleske) sploh gledamo, kako močna je naša potreba po tem, da bi pomen, misel prepoznali, in kako dolgo smo pripravljeni vztrajati pri tem, preden se prepustimo fragmentarnosti fragmentarnih izjav o svetu, v katerem živimo.
Prizori, ki so kritični in direktno, večinoma ironično, naslavljajo trenutne družbene situacije, tako stalno vzpostavljajo misel, tarče, v katere strelja predstava, pa se med seboj ne povežejo, nasprotno: včasih se tarče odbijajo druga od druge. Tako se mešata osnovna principa burleske in predstave: nizanje mnogih, razpršenih idej in razvijanje misli. V tem se odpira prostor razmišljanja o tem, kako predstave (in burleske) sploh gledamo, kako močna je naša potreba po tem, da bi pomen, misel prepoznali, in kako dolgo smo pripravljeni vztrajati pri tem, preden se prepustimo fragmentarnosti fragmentarnih izjav o svetu, v katerem živimo. Predstava tako, podobno kot velja za Tatove podob, na trenutke učinkuje nelagodno, preigrava naša pričakovanja, sisteme zaznave, ko nas napotuje k in oddaljuje od enoznačnega odgovora, o čem predstava govori. Ker lahko burleska govori širše od predstave, ker ne zasleduje ene misli, temveč zaporedno sledi več različnim. To je val, ki preplavi okvir: predstavapubliki ne ugaja, četudi ji je všeč. Morda pa ji je všeč prav zaradi tega.
V vsakem primeru ostaja in ostaja in ostaja …
NIK ŽNIDARŠIČ
študira dramaturgijo na AGRFT. Ukvarja se predvsem s praktično dramaturgijo, piše pa tudi dramska besedila in zapise o gledališču.
Tatovi podob predstavljajo: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli
Koncept, režija, koreografija: Maja Delak (Mad Jakale)
Soavtorstvo in izvedba: Loup Abramovici (H.P.D.), Maja Delak (Mad Jakale), Leon Marič (GlitterAid), Daniel Petković (Dee Dee Void), Bela Pikalo (Belinda) / Veronika Valdés (Pendehita de Havana), Jan Rozman (Musée-Cunt), Metod Zupan (Gospod Magdalenca), Nataša Živković (Tristan Bargeld)
Glasba, video in avdio izvedba: Luka Prinčič (Crucial Pink)
Svetovanje in vizualna kontekstualizacija: Maja Smrekar
Scenografija: Aljaž Rudolf, Deja Vrbnjak
Kostumografija: Tanja Pađan / Kiss the Future
Oblikovanje maske in frizur: Tina Prpar
Video montaža: Zlata Ziborova, Luka Prinčič
Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Janko Oven
Fotografija: Nada Žgank
Prevodi: Katja Kosi
Izvršna produkcija: Sabrina Železnik, Maja Delak
Organizacijska podpora: Tamara Pepelnik
Posebna zahvala: Mojca Dimec, Anja Novak, Maša Radi Buh, Maja Šorli, Lana Zdravković (Rebellious Controversy)
Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Center urbane kulture Kino Šiška
V sodelovanju: Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana