Je le govoriti resnico še revolucionarno?

Antonio Gramsci ni le oddaljeni glasnik kritične politične misli, temveč se iz prvih desetletij 20. stoletja javlja kot udeleženec v dialogu s sedanjostjo, saj njegova analiza in drzni neustrašni govor ostajata aktualna tudi v vztrajajočih razmerah, ki narekujejo »naš vsakdan in nenazadnje kaže[jo] vse hujše posledice tudi v naravi.« Pisma iz ječe v režiji Juša Zidarja prepletajo Gramscijeve zapiske, zaporniška pisma in življenjsko zgodbo, pri čemer odrska podoba ostaja podrejena besedi, ali kot zapiše Iva Š. Slosar: »Na momente se zazdi, da to, kar gledamo, ni gledališka predstava, temveč nekakšen dobro izdelan in domišljen literarni dogodek.«

Petje ptic, brenčanje čebel, veter, meketanje koz in mukanje krav, smeh pa spet veter, ptice … Gledalec bi lahko zaprl oči in se predal zvočni pokrajini, ki jo s svojima glasovoma slikata igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik.

V nevtralnih, peščenih in sivkastih oblačilih Tine Bonča se na golem odru postavita pred publiko in nas uvedeta v zgodbo o miški, ki se je za latvico mleka podala na dolgo pot. Ker koza zaradi pomanjkanja vode ni imela mleka, je šla do vodnjaka, ki bi ga moral popraviti zidar in tako dalje … Pripoved verižne reakcije, ki vse vpletene združi v akciji spremembe, je smiseln in nežen uvod v idejo kolektivnega povezovanja in sodelovanja, ki šele omogoča daljnosežne družbene premene italijanskega marksističnega filozofa in politika Antonia Gramscija. Kolaž besedil za uprizoritev Pisma iz ječe, avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja predstave je Eva Kraševec, sestavljajo istoimensko delo Pisma iz ječe, nastalo, ko je bil avtor kljub poslanski imuniteti kot politični zapornik zaprt s strani fašistične oblasti, in druga teoretska dela iz Izbranih del ter deli teksta, dodani s strani avtorske ekipe. Okvir za odrsko pripoved, ki je v režiji Juša Zidarja nastala v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in Gledališča Glej, sledi Gramscijevemu poteku življenja, od otroštva do preživljanja zaporne kazni v milanskem zaporu in smrti.

Prizor, ki bi ga bilo mogoče brati kot moment streznitve oziroma prestopa izven zgolj zgodovinskega branja filozofskih in socioloških spisov, opozarja na aktualnost skoraj sto let starih besed, katerih največji pogum in s tem moč sta bila nemara v tem, da so bile zapisane in izrečene, ne glede na posledice za izrekovalca.

Po uvodu, ki gledalce skoraj kot v radijski igri popelje na Gramsciju rodno Sardinijo, igralca prestopita v sedanjost. Iz milanskih zaporov leta 1927, kjer je avtor v pismu ženi Julii napisal pravljico o miški, v Ljubljano leta 2022. Igralca odločno hodeč po praznem odru naštevata pereče tematike, ki jih dnevno spremljamo po televiziji; podražitve hrane, posledice podnebnega segrevanja, pa tudi površinske odnose s prijatelji, negotovost očetove pokojnine … Intenzivnost izjavljanja se stopnjuje, jeza narašča ob gledanju vseh teh reči, ki pričajo o tem, kako kapitalizem, proti kateremu se je z izobraževanjem in povezovanjem civilnega ljudstva, torej tistih, ki niso na oblasti ali represivnih funkcijah, boril že Gramsci v prvi polovici 20. stoletja, še vedno vztrajno narekuje naš vsakdan in nenazadnje kaže vse hujše posledice tudi v naravi. Prizor, ki bi ga bilo mogoče brati kot moment streznitve oziroma prestopa izven zgolj zgodovinskega branja filozofskih in socioloških spisov, opozarja na aktualnost skoraj sto let starih besed, katerih največji pogum in s tem moč sta bila nemara v tem, da so bile zapisane in izrečene, ne glede na posledice za izrekovalca. S končno dilemo: »Gledam vse to in ne vem, kaj naj«, se dvojec igralcev iz sedanjosti vrne h Gramscijevim zapisom.

Na tem mestu na popolnoma prazen oder igralca prineseta prve scenske elemente, stola in improvizirano kadilo, mediteranska zvočna pokrajina pa se preseli v zvočnike. Pred nami se odvija nemi prizor, ki spominja na dogajanje v cerkvi z navezavo na Gramscijevo otroštvo – ki ga kasneje opisuje s komentiranjem omejenosti razmišljanja tukajšnjih ljudi –, in ko smo že mislili, da bo predstava iz odrskega pripovedovanja prešla v gledališki svet in jezik, se to ne zgodi. Uprizoritev se v tolikšni meri naslanja na besede (resnice), da vsak materialni element postane zunanji, naknadni dodatek, ki pripoved navidezno razgiba, a v sebi ne nosi lastnega sporočila ali nove nianse pomena, temveč je v vseh pogledih prilepljen na vsebino besed. Na momente se zazdi, da to, kar gledamo, ni gledališka predstava, temveč nekakšen dobro izdelan in domišljen literarni dogodek. Uporabljena gledališka izrazna sredstva niso minimalistična, temveč minimalna v svoji pojavnosti in sporočilnosti. Tako kot zvok, luč, kamera se tudi igralca zdita odrska elementa na isti ravni, uporabljena za podajanje besedila. Celo opisan prizor osebnega angažmaja in izraza nemoči, ki se z izrečeno opombo prostora in časa deklarira za tu in zdaj, ne premosti svojevrstne distanciranosti izvajalcev od govorjenega. To se seveda ne navezuje na potencialno tehničnost ali hladnost podajanja teksta. Trnjanin in Koprivnik nastopita suvereno, njuno pripovedovanje s kolegialno naklonjenostjo do gledalca pa glede na prizor variira med doživetim pripovedovanjem zgodbe, profesorsko razlagalnostjo, vse do čustveno ter glasovno intenzivnejših prizorov deklariranja izjav in idej. Njuna usmerjenost na publiko in občasna luč, ki nas osvetli in opomni na anonimnost gledalca, sedečega v zatemnjeni publiki, deluje prijateljsko in kot povabilo k ustvarjanju idejnega kolektiva za tisti večer.

Odrska podoba je podrejena besedi in z njo ne vstopa v dialog, kaj šele produktivni konflikt oziroma kontrast.

A tudi pristop gradnje odnosa s publiko ostaja formalen. Mizanscena vsakega prizora je jasna. Tu igralca stojita v ospredju odra in s prijateljskim odnosom publiki pripovedujeta zgodbo, tu jezno korakata po prostoru, tu sedita ipd. in na ta način skorajda preveč pravilno in dosledno sledita logiki, ki jo narekuje trenutno govorjeni tekst. Odrska podoba je podrejena besedi in z njo ne vstopa v dialog, kaj šele produktivni konflikt oziroma kontrast. Čeprav je zunanji povezovalni lok – potek Gramscijevega življenja – precej trdna struktura, deluje nastavljeno in sicer jasna dramaturgija v izraznih sredstvih, njihovi postavitvi in prehodih ne zaživi organsko.

V drugem delu predstave spremljamo Gramscija v zaporu, ko njegovo življenje kljub nadaljevanju dela, pisanja, poskusov družbenega angažmaja začne razpadati. Koprivnik prevzame vlogo oziroma telo Gramscija in stopi v na črna tla s kredo narisano zaporniško celico. Tlorisna podoba, ki jo snema kamera od zgoraj, je projicirana na zadnjo steno. Zanimiva dvojna perspektiva, ki spominja na varnostno kamero in še dodatno poudarja majhnost ter ujetost med štiri stenami sobice.

Velika gostota medijsko posredovanega besedila ne dopušča drugega, kot da se Gramscijevi raznoliki premisleki in ideje začnejo kopičiti v posplošeno sporočilo kolektivnosti in upora, kar pa nemara zgreši kompleksnost in sodobnost Gramscijeve misli, ki jo je ustvarjalna ekipa dolgo raziskovala.

Na tem mestu na pripovedni ravni pride do premika v mediju. Poprejšnje pripovedovanje igralcev, ki je prehajalo med različnimi avtorjevimi besedili, se skoncentrira na pisma, ta pa se iz ust igralcev preselijo v predvajane zvočne posnetke. Potem ko preko pisem spoznamo tudi del osebnega življenja Gramscija, njegovega razmerja z ženo Julio, težav, s katerimi se je srečeval v zaporu ipd., igralca v omejen prostor celice začneta izpisovati avtorjeve citate. Medijski/tehnološki prevzem zvoka in podobe omogoča podvajanje oziroma pomnoževanje in naraščanje v potencialni kolektiv, hkrati se akcija oziroma dejanje navidezno osamosvoji od besede in ubere svojo pot, a beseda še vedno očitno kraljuje. Velika gostota medijsko posredovanega besedila ne dopušča drugega, kot da se Gramscijevi raznoliki premisleki in ideje začnejo kopičiti v posplošeno sporočilo kolektivnosti in upora, kar pa nemara zgreši kompleksnost in sodobnost Gramscijeve misli, ki jo je ustvarjalna ekipa dolgo raziskovala. Ko se tla celice polnijo s citati, se Koprivnik s kamero v roki sprehodi med njimi in jih snema od blizu, da so tudi ti vidni na zadnji steni. A veliko napisov je bilo mogoče razbrati že brez tega in tako podvajanje deluje redundantno, če že ne meji na zmerni moralizem z namenom posredovanja idejnih naukov, zapakiranih v kratke stavke.

Če se je Gramsci spraševal, kako ideja lahko postane dejanska sila, odgovora na to vprašanje ustvarjalci še niso našli. Kakor je predstava lična, igralca profesionalna v svoji izvedbi in prijetna gledalcu, še vedno ostaja na literarnem podajanju idej, katerim prostorske oziroma odrske intervencije ne doprinesejo nič novega. Uprizoritev deluje celovito in izdelano, a ne preseže nivoja informativnosti, nivoja misli, ki bi prešel v akcijo. Morda tudi zaradi (prevelike) predanosti Gramscijevemu geslu: »Govoriti resnico je revolucionarno.«

IVA Š. SLOSAR
je študentka dramaturgije in scenskih umetnosti. Ukvarja se s pisanjem in gledališko prakso.

---

Pisma iz ječe
Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela
Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec
Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik
Režiser: Juš Zidar
Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec
Kostumografinja: Tina Bonča
Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin
Lektura: Živa Čebulj
Oblikovalka kreative: Eva Mlinar
Fotografija: Barbara Čeferin
Garderoba: Nataša Recer
Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej

Opombe bralcev (0)