Urban Belina

Raztelešeni spektralni glasovi

Urban Belina v dogodek UFO: Poklon Katalin Ladik vstopa s pričakovanjem feministične obravnave ženskega telesa (in njegove vokalizacije), pa tudi z upanjem določenih kseno-pojavov. Katalin Ladik je namreč kot ena prvih jugoslovanskih umetnic naslavljala vprašanja izključenega in nevidnega tako s svojo telesno intervencijo v polje (jugoslovanske) umetnosti, kot tudi fonično-poetskim eksperimentom. Jule Flierl in Irena Z. Tomažin njeno dediščino »aktualizirata in prestavita v polje sodobnih feminističnih tokov in novih materializmov, v katerih pridobivajo spektralni pojavi, materialnosti, preseganje centralnosti pojma človeka in raziskovanje onkraj antropocentričnega gledanja na stvarnost vse večji vpliv.«

Katalin Ladik, pesnica in umetnica madžarsko-srbskega porekla, ki je bila v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja del legendarne novosadske umetniške in literarne scene, je v zadnjih letih prestopila iz nevidnosti avantgardnega mehurčka v ospredje zanimanja kot ena od ključnih umetnic v polju dela z glasom v performansu. V Ljubljani je bila konec leta 2017 v Galeriji ŠKUC predstavljena tudi njena razstava Kričeča luknja, ki jo je kurator Vladimir Vidmar zastavil s poudarkom na glasovnem segmentu njene sicer medijsko in žanrsko raznovrstne umetniške in pesniško-pisateljske prakse, njena dela pa so bila uvrščena tudi v različne skupinske razstave ter domače in mednarodne zbirke. Pogosto jo omenjajo tudi (feministične) umetnice, poleg njih pa ji pozornost namenja več trenutno delujočih raziskovalk oziroma raziskovalcev; med pomembne primere emancipatornih umetniških praks jo je na primer uvrstila Jasmina Založnik v svoji doktorski disertaciji o novih performativnih umetniških praksah v Jugoslaviji (2020), Marko Ilić pa jo prav tako podrobneje obdela v svoji monografiji o novi umetniški praksi v Jugoslaviji.1 Marko Ilić, A Slow Burning Fire: The Rise of the New Art Practice in Yugoslavia, Cambridge, Massachusetts, The MIT Press, 2021.

Ladik velja za eno od prvih jugoslovanskih umetnic, ki so z radikalno izpostavitvijo svojega (golega) telesa ta vprašanja načele na povsem neposreden način.

Okrepljeno zanimanje za njeno prakso v današnjem času nikakor ni naključno, saj je delo z glasom danes razgibano polje, ki se v mnogih raziskavah še vedno naslanja na začetnike, predvsem pa na začetnice razvoja tovrstnih umetniških postopkov. V kontekstu socialistične Jugoslavije je bila njena praksa nadvse pomembna z vidika naslavljanja nevidnega in izključenega, torej tistih teles in tem, ki si v jugoslovanskem bratstvu in enotnosti niso mogla izboriti vidnosti, saj je mehanizem delavske egalitarnosti preprečeval dejansko naslavljanje razlik na osnovi spola, naroda in rase, posledično je tudi razvoj feministične misli in prakse zavil v svojstveno smer. Ladik velja za eno od prvih jugoslovanskih umetnic, ki so z radikalno izpostavitvijo svojega (golega) telesa ta vprašanja načele na povsem neposreden način. V pretežno moškem svetu jugoslovanske poezije so njeni nastopi nemudoma sprožili zavračanje in zgražanje – z izpuščanjem grlenih, živalskim podobnih glasov in z raskavimi zvočnimi teksturami, raziskovanjem šamanizma ter arhetipov je načenjala racionalni red patriarhata. Golo, trzajoče pesničino telo je zagotovo povzročilo globoko nelagodje med pripadniki tega takrat ekskluzivno heteronormativnega pesniškega kluba (med slovenskimi pesniki je sicer Ladik zaveznika našla v enem od osrednjih evropskih predstavnikov konkretne poezije Franciju Zagoričniku, ki je v slovenščino prevedel več njenih pesmi in jih objavil kot samizdat). Njen happening NLP zabava (UFO Party, 1969) je nastal na podlagi umetničine partiture, ki je po njenem pojasnilu obenem primer raziskave konkretne poezije kot vizualne predloge za ceremonialni postopek.2 Hendrik Folkerts, »Keeping Score: Notation, Embodiment, and Liveness«, South Magazine, iss. #7 (documenta 14, #2), 2017.

Že dejstvo, da soavtorici naseljujeta diametralno nasprotni poziciji glede bivanja glasu oziroma njegove vršljivskosti (agency), obeta, da bodo pričevalke in pričevalci soočeni z raznorodnim materialom, obenem pa usmeri mojo pozornost na vprašanje, kako gledamo (vrednotimo) dela, ki se ukvarjajo z glasom in zvokom ter relacijami med glasom in (poprej nevidnim) telesom.

V izkušnjo nihanja na spektru med domačnim in čudnim, poimenovano UFO: Poklon Katalin Ladik, tako vstopam s pričakovanjem feministične obravnave ženskega telesa in njegove vokalizacije, pa tudi z nadejanjem določenih kseno-pojavov, povezanih s šamanizmom, poezijo in magijo, ki se jih že vnaprej veselim. Pri tem moja pričakovanja poleg poznavanja opusa Katalin Ladik in prejšnjih del obeh avtoric projekta močno določa in usmerja predvsem osredotočenost na zanimivo vprašanje, ki ga v svojem igrivem prispevku za tematsko številko revije Maska o glasu in plesu razpre Jule Flierl. Namreč, v samointervjuju se ji razkrije dejstvo, da je glas tehnologija, ki ni identična s sebstvom, da je torej glas nekaj svojstvenega, skoraj materialnega ali vsaj spektralnega (prikazen), da se lahko oddvoji od in osamosvoji telesa. Njena partnerka v ksenološko-obarvanem procesu Irena Z. Tomažin pa po drugi strani meni ravno nasprotno: »Ti (glas) si jaz.«3 Jule Flierl, »Skoči mi v grlo!«, Maska, št. 203-204, 2021, str. 94-99. Že dejstvo, da soavtorici naseljujeta diametralno nasprotni poziciji glede bivanja glasu oziroma njegove vršljivskosti (agency), obeta, da bodo pričevalke in pričevalci soočeni z raznorodnim materialom, obenem pa usmeri mojo pozornost na vprašanje, kako gledamo (vrednotimo) dela, ki se ukvarjajo z glasom in zvokom ter relacijami med glasom in (poprej nevidnim) telesom. Pri delu z zvokom kot vibracijo v zračnem mediju je zagotovo na delu tudi resonanca, sposobnost predmetov in bitij, da lahko prevzamejo vibracijski vzorec iz okolja in ga posnamejo z vibriranjem lastne površine/kože, zato se odprem tej zmožnosti in skušam postati struna-uho, ki iz okolja ujame tudi najbolj pridušene vibracije.

Na ta način spoznanja emancipiranega ženskega telesa iz dediščine Ladik aktualizirata in jih prestavita v polje sodobnih feminističnih tokov in novih materializmov, v katerih pridobivajo spektralni pojavi, materialnosti, preseganje centralnosti pojma človeka in raziskovanje onkraj antropocentričnega gledanja na stvarnost vse večji vpliv.

Z. Tomažin in Flierl pričevalke in redke pričevalce s postopki vedno znova pripeljeta na rob mističnega, ko se njuna glasova ločita od teles in začnejo zvočne teksture vplivati na materialnost samega prostora kot goste, lepke tvorbe, ki s svojo konsistenco spremeni tudi tok časa. S postopkovno gradnjo dosežeta, da zvoka ne dojemam več zgolj s poslušanjem, vibracija postane tudi taktilno izkustvo, ki razpre haptično komponento čutenja s kožo, to porozno in hrapavo opno telesa, ki se v mikro pogledu spremeni v komunikacijsko mrgolenje vibracij, molekul in dražljajev, performerki pa se prikladno pretvorita v materialni gomazeči gmoti, ki sežeta onkraj človeškega in tako razpreta mrežo relacij v soodvisnosti z okoljem, v katerega je vstavljeno telo kot vmesnik izkušnje. Na ta način spoznanja emancipiranega ženskega telesa iz dediščine Ladik aktualizirata in jih prestavita v polje sodobnih feminističnih tokov in novih materializmov, v katerih pridobivajo spektralni pojavi, materialnosti, preseganje centralnosti pojma človeka in raziskovanje onkraj antropocentričnega gledanja na stvarnost vse večji vpliv.

Tudi pri Z. Tomažin in Flierl glas postane samostojna in samosvoja entiteta (če ga dekodiram z zahodnjaško potrebo po trdi kategorizaciji) oz. spektralni in fluidni pojav z zmožnostjo vzpostavljanja relacij z ostalimi subjekti in subjektivitetami (po bolj animistično zastavljeni zaznavi). Tako se zlagoma vse bolj približujem stališču Flierl, ki pravi, da je glas tehnologija, ki ni enaka sebstvu. Sicer nisem prepričan, ali je v svoji vršljivskosti zgolj spektralni odzven sebstva, ki biva v neki lastni temporalnosti, vsekakor pa me zadostno prepriča o ločenosti glasu od telesa, ki ga je proizvedlo. Tako skupaj s telesoma v premeni niham na spektru med domačnostjo in čudnostjo, med staroselskim in zunajzemeljskim, med tradicijo in prihodnostjo na valovanju maginj glasu, ki se iz patriarhalno zaznamovanih čarovnic pretvorita v svečenici – šamanki vibracij, v vedežinji telesa, ki za skupno dobro delujeta na meji med umetnostjo in zdravljenjem tega poškodovanega sveta ter se tako vpenjata v prizadevanja po osvoboditvi z zelo jasnim prispevkom o tehnologiji glasu. Pri tem s premišljenimi izstopi, sklicevanjem na Ladik ter performativnimi preklopi in preskoki poskrbita tudi, da ima vsaka pričevalka ali pričevalec dovolj prostora, da lahko izkušnjo, navkljub zamaknjenosti, ki jo tovrstno delo z glasom neizogibno sproža in spodbuja, vpije postopno in s čim manjšo mero mistifikacije.

To usodnost razrahlja dejstvo, da se že v naslednjem hipu soočimo bodisi s humornimi referencami na vesoljčke bodisi z groteskno spačenima obrazoma izvajalk, ki se z mediacijo ploske leče preobražata v antologijske čudnosti in drugosti ter tako poudarjata fluidnost identitetnih izbir, katerih fiksaciji se je moč tudi odreči.

Igro glasu podpira tudi igra spremenljivih teles, ki v premenah zavzemata mnogotere pojavnosti (izvrsten večfunkcijski kostum je delo modnega oblikovalca in kostumografa Jean-Paula Lespagnarda) in v meni med številnimi drugimi sprožita tudi asociacijo na posebno obredno maškaro jorubskega porekla, ki predstavlja prednike kot kolektivno silo, združene v enem spektralnem telesu, uporabljajo jo v ritualnem čaščenju prednikov. Ti plesni obredi spadajo med ohranjene magične in ritualne prakse iz dediščine sveta, ob pogostih konotacijah na menihe, šamanke, svečenice in druge ceremonialne figure, ki jih v mnogih pasažah sproža njuno glasovno izvajanje in preobražanje kostuma s pomočjo rekvizitov in gibanja, pa se zdi, kot bi imeli opravka z arheologijo nezavednega, ki se manifestira skozi fizično raziskavo telesa in glasu ter nas precej nepričakovano med drugim pripelje tudi nazaj k (evropskim) začetkom gledališča v ritualu. To usodnost razrahlja dejstvo, da se že v naslednjem hipu soočimo bodisi s humornimi referencami na vesoljčke bodisi z groteskno spačenima obrazoma izvajalk, ki se z mediacijo ploske leče preobražata v antologijske čudnosti in drugosti ter tako poudarjata fluidnost identitetnih izbir, katerih fiksaciji se je moč tudi odreči. Tako lahko žensko telo odloži ali zabriše svojo nedvoumno spolno zaznamovanost (kot je zanimalo tudi Ladik pri tematiziranju androginije) in se prelije v valujočo tvorbo s površino iz panožic ali migetalk ali pa povsem zamrzne, ne da bi prekinilo glasovno izvajanje, kar znova razpre spektralno dimenzijo glasu in nas usmeri v razmišljanje o prikaznih (apparitions). Pri tovrstnem delu ne gre za zanikanje razlike, nasprotno, gre za poudarjanje mnogovrstnega spektra doslej izključenih in spregledanih vidikov dejanskosti, ki spodbuja krepitev senzitivnosti za drugosti tako v izvajalkah kot tudi pričevalkah in pričevalcih.

Po drugi strani pa vznika tudi mnogo tistih pojavov iz spektralne ravni, iz sveta prikazni in drugih dimenzij, slutnje kseno-bitij nekega bodočega časa, ki imajo neko nadvse neverjetno zmožnost: migotajo na način, da se zdi, da so v popolnem sozvočju z okoljem.

Torej spekter kulturnih podob in obdobij, ki vdira v interpretacijo dela, nikakor ni naključen, večkulturnost z uporabo različnih jezikov zavestno vtketa že sami ustvarjalki, ki se dobro zavedata dejstva, da pri delu z glasom vznikajo podobe iz mnogoterih svetov in ravni, tako telesne ravni kolonialnega zatiranja vseh drugosti, v katerih so zatirali linije naših prednic čarovnic, zeliščark, vedežinj, zdravilk, trans oseb in ostalih feminiziranih teles, ki so posedovala vednost telesa in skrbela za skupnost. Po drugi strani pa vznika tudi mnogo tistih pojavov iz spektralne ravni, iz sveta prikazni in drugih dimenzij, slutnje kseno-bitij nekega bodočega časa, ki imajo neko nadvse neverjetno zmožnost: migotajo na način, da se zdi, da so v popolnem sozvočju z okoljem. Tako se haptična in slušna komponenta čutenja združita v silovito kompleksnost ravni komunikacije, ki sega onkraj človeškega in onkraj slišnega. Kako domačna mi je postala ta tujost, polna vesoljčkov, pa stežka opišem, ne da bi izdal, da sem domov zdrsel z občutkom globoke sorodnosti, kar je bržkone največ, kar lahko v današnji pospešeni resničnosti doseže neka praksa v pričevalki ali pričevalcu.

URBAN BELINA
deluje kot postmedijski umetnik, dramaturg, književni prevajalec in pisec.

Irena Z. Tomažin, Jule Flierl: UFO: Poklon Katalin Ladik
Koncept, koreografija in nastop: Irena Z. Tomažin, Jule Flierl
Luč: Gretchen Blegen
Zvok: Nicola Ratti
Kostumi: Jean-Paul Lespagnard
Zgodovinsko svetovanje in dramaturgija: Kata Krasznahorkai
Organizacija: Brigita Gračner
Produkcija: Alexandra Wellensiek, Špela Trošt
Koprodukcija: Sophiensaele, Zavod Sploh, Charleroi Danse Centre chorégraphique de Wallonie-Bruxelles, PACT Zollverein, Zavod EN-KNAP, Mesto žensk
Podpora: Hauptstadtkulturfonds Berlin