Sodobne Antigone o spolni zlorabi v današnji družbi
Kolektiv Magdalen Krivopetih, ki je format forumskega gledališča v svoji zadnji predstavi uporabil za raziskovanje prepleta (delovnega) okolja umetniškega ustvarjanja in spolnih zlorab, je Mišo Gams napeljal k reflektiranju družbenega odmeva boja proti spolnim zlorabam, hkrati pa porodil tudi polemični dvom v produkcijo marginaliziranih znotraj gledališča zatiranih.
Mit o Tvojmojklesu in druge starogreške loiloilalije
Radharani Pernarčič nam o predstavi Afterparti dela klovnovskega kolektiva Za Crknt poroča neposredno z letala na drug kontinent. Z igrivim in hudomušnim, a zato nič manj lucidnim in ostrim pogledom razmišlja o sodobnem klovnu in njegovi dramaturgiji, ki črpa “iz sveta in zaupa, da tudi gledalec vendarle živi v tem skupnem svetu” ter bo zato ob doživetju sodobne resničnosti kot žanra bral in razumel njeno kritiko, na kateri temelji ta sodobnoklovnovska predstava.
Dvojnosti umetelne pris(o)tnosti
V refleksiji na predstvo Hiša Dom Katje Legin Maša Radi Buh manj pozornosti nameni konkretizaciji posameznih trenutkov, ampak se raje poglobi v razmišljanje o razmerju med teatralnim, performativnim in gibalnim. Tako v uprizoritvenem jeziku kot v prisotnosti Legin besedilo prepozna (so)bivanje v dvojnostih, ki pa nikakor ne popreproščajo, marveč odsevajo kompleksnost materinskega in drugega skrbstvenega dela v navezavi na sodobno žensko.
Tehnologija, variacije na temo in vse vmes
Namesto refleksije posamezne predstave tokratni prispevek Jake Bombača skozi filozofsko perspektivo obravnava nedavni opus predstav plesnega ansambla En-Knap. Njihove predstave se tako ali drugače posvečajo raziskovanju tehnologije v odnosu do telesa, Bombač identificira štiri principe, ki so po njegovem mnenju pogosti pri srečanju z omenjeno tematiko.
Tehnospomin predstave
Kako pisati o uprizoritvi, ki se vpenja v opus, ki ga nisi videl, a si o njem nekaj malega slišal, kako pisati o spominu (spominjanja) in kako pisati o uprizoritvi, ki je skozi (tehno)burlesko že presegla formo predstave, a se vrača k njej. O vsem tem v svojem tekstu, ki se nanaša na Tatovi podob predstavljajo: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli, premišljuje Nik Žnidaršič.